nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Dionizičnost in oblikovna odprtost Cankarjeve »hudobne komedije«, v katero po Ladu Kralju vdrejo »subjektivizem, iracionalnost in farsičnost«, ki »popolnoma razmajejo dramsko zgradbo«, a ob tem ustvarjajo »atmosfero, ki je vsekakor eminentno teatrska in očarljiva«, vznemirja gledališče in njegove ustvarjalce tudi sto let po nastanku, ko je po Toporišiču Pohujšanje videti »izjemno blizu senzibiliteti postdramskega oziroma gledališča podob«. Kot Cankarjevo »najbolj heterogeno in nečisto dramsko delo«, ki ga je treba razumeti v okviru izročila dekadenčne dramatike, postavlja Toporišič Pohujšanje tudi kot »predzametek 'krajinskih iger' Gertrude Stein ali gledaliških iger kot konstrukcij, ki popačijo realnost, Ignacyja Witkiewicza«.
Iz spoznanja, da Pohujšanje »daje čutiti več« kot pripoveduje, iz katerega je izhajal že Korun, izpelje Toporišič napoved, da moremo skozi avtorsko prepoznavno postdramsko odrsko govorico podob režiserja
Diega de Bree pričakovati »novo zgodbo gestičnega-besednega in vizualnega, ki vzrašča iz režiserjevih interpretacij (besednih in slikovnih) atmosfer Cankarjevega besedila«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani