nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Nemara oboje: najprej poskus popolne degradacije dialoga z drugim, erotične bližine oz. družbenega dogovora, ki s svojo širino lahko prekrije delovanje družbe kot celote, ali še zadnji obupani poskus vzpostavitve enotnosti oz. tiste celice, ki naj ohrani telo oz. idejo sveta kot smiselno in samozadostno strukturo; poroka je torej poroka s seboj.
Lorencijeva režija Poroke prinaša na površino vse povedano in še več: v oniričnem teku, sprva v krogih, z drsenjem po obodu, nato s poudarjenim gledališkim okvirom in v njem z osredotočenostjo na množico oz. zbor, iz katerega ostro izstopajo glasovi, končno pa na gledališkem odru na odru, ki uokvirja bedno epizodo o propadu neke absurdne volje do moči, pred nami oživlja magično Gombrowiczevo besedo kot polno prikritega smisla, pri čemer ne pada v skušnjavo površinske absurdizacije oz. hipnih preskokov, značilnih za priročne interpretacije sanj, temveč prizore povezuje s skorajda aristotelovsko
natančnostjo. Pri tem se zaveda množice avtorjevih sorodnikov (od Rabelaisa do Brechta, z močnim pridihom tiste znamenite »kraljevske« igre, ki se začenja z »Merdre!«), pa kljub temu vzpostavi izviren kozmos gledaliških rešitev, na prvi pogled skromnih in »poljubnih«, a vendar do kraja učinkovitih v občutljivi metonimičnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani