nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Nekoliko zastrto, z amfiboličnim značajem, a božajoče in z obljubo o srečnem koncu in z vedno potrebno umetniško utopijo - v kateri pa dober mojster uspe preseči kič - sta Mojca Zlobko - Vajgl in Bojan Gorišek odstirala pretanjene zvočne podobe Claudea Debussya. V Dveh plesih (Dance sacree, Dance profane) za harfo in klavir in v Arabeski št. 1 (»Première arabesque«) za harfo solo je poslušalec lahko okusil vse sladkosti prijetnih harmonij, pod njihovim površjem pa zaslutil tudi skladateljevo mojstrstvo okraševanja in ustvarjanja novih zvočnih odtenkov. Koncertanta sta - uglašeno z impresionistično maniro - v izrazu ostajala nekakšna opazovalca glasbene umetnine: brez sentimentalnih poudarkov, brez slutnje in težnje po subjektivnem, ekspresivnem sta oživljala zgolj in samo veličino Debussyjeve zvočne barvitosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani