nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ko pa govori na primer o Prešernovi izbiri slovenščine namesto nemščine, vzneseno zapiše: »Kako ne bi občudovali, kako bi ne vzdrhteli, ko vidimo, s kakšnim izjemnim čutom za nekakšno vesoljno ravnotežje se je Prešernu posrečilo priti skozi pekel in vice ter dospeti v raj slovenskega jezika in v njem pustiti svoje 'rojake', ne da bi dopustil, da ga oprasne en sam trn, čeprav jih je bilo obilo levo in desno ob poti?«
»Vesoljno ravnotežje« je zelo tipična postavka Mićevićeve prešernologije. Povedati je namreč treba, da avtorju ne gre za (nove) znanstvene ugotovitve, še manj za naskok na dosedanje prešernoslovne kanone (čeprav je s tovrstnim vedenjem dovolj dobro oborožen), pač pa mu gre za širjenje prešernovednega terena na področja, ki so bila doslej v senci, ki preprosto še niso prišla na vrsto ali pa - brez Mićevića - najbrž tudi nikoli ne bi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani