nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
V sodobnem gledališču gre predvsem za to, da je njegova nekdanja enotnost oziroma enovitost nenadoma »eksplodirala« v številne avtonomne delce, ki se zdaj lahko razvrščajo v nove povezave oz. konstelacije. Sodobnega gledalca (v debati se je pojavilo tudi vprašanje o »postdramskem gledalcu«, o njegovi odgovornosti oziroma vsakokratnem »podpisovanju« gledalnega dogovora z izvajalci) ni treba več aktivirati v brechtovskem ali hepeninškem smislu, treba pa mu je zastavljati bistvena vprašanja, zlasti ker je sodobni gledalec tudi sam igralec socialnih vlog.
O knjigi in ob njej so razmišljali še avtor tehtne in kritične spremne besede Aldo Milohnić (o novi konstelaciji političnega v postdramskem teatru, v katerem je samospraševanje in samoizkustvo pomembnejše od komunikacije), belgijski teoretik Luk van den Dries (ki je z nekaj lucidnimi »fusnotami« opredelil Postdramsko gledališče kot drugo biblijo gledališča 20. stoletja - prva je Brookov Prazen
prostor; sodobno gledališče, ki je predmet Lehmannove knjige, je označil kot prostor odsotnosti in ne več (nekdanjih) srečanj, v tem gledališču je gledalec osamljen, vprašanje skupnosti pa sodobno gledališče prepušča množičnim medijem), Tomaž Toporišič (ki je nanizal nekaj domačih primerov postdramskega gledališča) in Katja Praznik (z zanimivim spraševanjem o »postsodobnem« plesu oziroma pojmu sodobnosti v njem, poantiranim z vprašanjem: Zakaj sodobni plesalci ne plešejo več?).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani