nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Bilo je v zraku, bi rekel, upanje, pričakovanje, da bomo vsaj tedaj, predvsem pa kakih 20 udeležencev slavnostnega kosila, slišali kakšno zdravico, ki bo vpletla tudi imena PetQfija, Adyja, Máraija ali prvega madžarskega nobelovca Imreta Kertésza oziroma Prešerna, Cankarja, Župančiča ali Kosovela idr. Upanje, da bo postal slišen vsaj kak delček iz govora, ki si ga je madžarski minister zaman tako skrbno in izčrpno pripravil že v Budimpešti, je najbrž tlelo tudi v marsikom izmed navzočih iz madžarske delegacije - a je splahnelo, brž ko sem po nagovoru obeh ministrov, protokolarno premišljenih sobesednikov, poslušal le še tiste fraze o kaki napakici, »ki jo bo treba še popraviti«, v glavnem pa hlastajoče hvalnice o vzornem žitju in bitju manjšine na Slovenskem, v glavnem iz ust poslanke Marije Pozsonec - ki od prvega do zadnjega trenutka, kar sem jo zaznal v tisti imenitni vili, ni našla niti ene same besedice, ki bi se lahko tudi njej, zlasti njej, izluščila
in se povezala z iztočnico, ki ga je ponujala madžarska poslanica z oznako - Za madžarsko kulturo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani