nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Nekdanji ljudje na teh Mušičevih slikah so posušena zevajoča trupla, ki se v svojem stapljanju z zemljo spreminjajo v trpke pokrajine, rojene iz neiztrohnjenega sna neštetih pokojnih. V luči resigniranega spoznanja in življenjskega upanja, da se vsaka smrtna groza nazadnje razpusti v nezavedno dihanje razrahljane prsti, iz katere raste vse živo, je za Mušiča smrtna planjava hkrati tudi pokrajina življenja; v njej je lahko lebdeča lepota samo boleča in tudi še žívi Mušičev človek se z naraščajočim življenjskim spoznanjem zazira le še v svojo smrtno usodo.
V takem stanju so avtoportretno občutene Mušičeve postave tudi brez vsakršnih rekvizitov občutene skorajda alegorično, ne da bi karkoli patetično oznanjale ali dopovedovale, ampak zorijo le še za smrt; slikarjevi obrazi pa so samoumevno podprti zgolj z melanholično kretnjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani