nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Brez kakšnega posebnega pričakovanja, bolj v stilu, kaj mi pa bodo se te »ure«, pa vendar, kako naj rečem, ker ob njih ne moreš glasno in kričeče, so se me dotaknile, nevsiljivo in pomirjujoče, obenem pa so me vrnile k ponovnemu branju Virginie Woolf. Sem tako lepo in jasno videla tisti vrt, v mojem malem, dolgočasnem svetu sem ga: »In se igrati z žogo in obročem, na vrtu, ki polagoma bledi ...« (R. M. Rilke)
Potem sem, kar tako z rezervo, šla na eno pozno večerno predstavo, gledat še film Ure do večnosti, sedela v tisti skoraj prazni kinodvorani in si govorila: »Brez veze, škoda časa«, še kakšnih deset minut filma in pozabila na čas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani