nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Drago Jančar, dobitnik (srednjeevropske) Herderjeve nagrade
Zunaj prvi decembrski sneg, s platan na Kongresnem trgu se sceja voda, plundra na pločnikih, skoznjo čofota božični človeški nakupovalni nemir, nikjer ni halštatskih klošarjev, ki edini poznajo tesnobni božični mir, klopi v parku prezimujejo v skladiščih, skozi zaprta okna, skozi gladka stekla vdira glasba z drsališča, pred menoj pa praznično bela in praznično prazna računalniška stran za Kolška, kulturna bilanca, dogodek, kaj se je pomembnega zgodilo, le zakaj me to sprašuje, ko pa dobro ve, Peter Kolšek, da ne maram teh anket, povedal sem mu že lani, ampak letos si dobil Herderjevo nagrado, reče, vsi nagrajenci bodo nastopili s svojimi ocenami kulture, umetnosti, literature v preteklem letu, nastopili bodo z Dogodki, ki se jim zdijo pomembni, jaz pa ne vidim dogodkov, še manj Dogodkov, še najmanj dogodkov, zamejenih s koledarskim letom, umetnost je polzenje skozi čas, je drseča
snežna kaplja na sivem lubju platane, bi rekel Ludvik Hartinger, ni dogodek, je zlivanje kapelj v tolmun, je senčenje livade na gozdnem obronku, v tenji besed, vse to ve tudi Kolšek, ki je pesnik, ampak je tudi žurnalist, kulturno stran Dela mora napolniti z dogodki, kakor moram jaz za vsakdanji kruh polniti formularje s poročili, bilancami, recenzijami in načrti novih dogodkov, novih knjig, novih simpozijev, ki bodo vsak zase in vsi skupaj Dogodek, to delam, da se bo dogajala kultura, ta pa namreč je dogodek, ta živi od dogodkov, dohodkov in odhodkov, umetnost živi drugače, čisto drugače, zdaj ne bi znal povedati, kako drugače, kajti tudi če pogledam nazaj, v to dolgo leto umetnosti in kulture, v hitro minevanje kratkega življenjskega časa, vidim takšne fleše, vidim nekaj umetnosti, ki se mi je dogajala med pohorskimi smrekami in pljuskanjem bohinjskega jezera na mrzli prod, in vidim veliko kulture, vidim letališča in dvorane tujih mest, v katerih nastopam, berem, govorim, obraze,
ki me gledajo in sprašujejo in polemizirajo z menoj, pusta letališča in samotna hotelska prenočišča, vidim nekaj umetnosti v gori knjig okrog moje postelje, tujih in domačih, prebranih, polprebranih ali pa samo odloženih in čakajočih na prvo insomnio, na nove nespečne noči, a če na hitro pomislim, še zmeraj razločno vidim fantastične prizore iz Izgubljenega svežnja Rudija Šeliga, noro potovanje skozi slovensko in evropsko dvajseto stoletje, njegovo in Ahačevo in Zupanovo izkušnjo, konglomerat slovenske subtilnosti in brezobzirnosti, in mi hkrati v srce reže ostra bolečina, ko slišim Rudijev šibki glas iz bolniške postelje, zmeraj duhoviti, a zdaj nekoliko šibki glas močnega človeka in umetnika, vidim nekatere fragilno, a hkrati čvrsto komponirane novele Aleša Čara iz njegove zbirke V okvari, človeško in literarno senzibilnost nove generacije, ne rečem mlade, ne rečem srednje, ker se umetnost za to malo briga, za to se briga kultura s svojimi dogodki in generacijami, vidim nočne
intelektualne blodnje Mitje Čandra in njegova nenavadna branja, lucidnost in širokopoteznost Matevža Kosa v njegovih Poskusih z Nietzschejem, Štegrove, Deklevove in Novakove verze, ni tako malo ostalo od tega leta, če je ostalo samo to, ampak je ostalo veliko več, kar mi ta hip noče v takojšnji spomin, pa tudi marsikaj, česar nisem mogel prebrati, videti ali slišati, kajti življenje je v primerjavi z umetnostjo kratko, ars longa vita brevis, so rekli že zdavnaj, a tudi ko bi vse poznal, prebral, videl in slišal, tukaj ne bi mogel opisati, ne samo zato, ker mi je dal Kolšek na razpolago stran in pol, ampak tudi zato, ker je neopisljivo, ker se ni zgodilo, ampak se je dogajalo, polzelo in pretakalo se je skozi čas, ki tako hitro mineva, kakor je minilo to leto, kakor hitro mineva človeško življenje in kakor ne mine ne hitro ne počasi umetnost, ki ostaja edino življenje tudi tistih, ki so odšli ali odhajajo.
Milan Dekleva, dobitnik Veronikine nagrade za najboljšo
pesniško zbirko
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani