nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Samota iz naslova pripada junakinji, Vidi, ki jo na začetku pripovedi zaznamuje ločitev od bogatega kirurga v letih. Vrne se »v dolino«, sotesko, v očetovo gostilno in zaživi na novo. To življenje pa je razgibano, v njem se prepleta realistično in pogosto skorajda groteskno dogajanje, uprizorjeno v dinamičnih slikah in povedano v svežem, pogosto slikovitem poetičnem jeziku, ki na trenutke kristalizira v vsega odvečnega očiščeno misel, skorajda izrek (»Govorica ni opisljiva reč, nima svoje poti, ki bi vodila k njeni izvornosti«, ali »Čas in človek sta zakon o enem«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani