nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
To verigo je mogoče še nadaljevati in ravno ta nezadržnost in odprtost (morda dovolj značilno ponazorjena tudi z v dialog implementiranim Feyerabendovim motom »anything goes«) je kvaliteta Bergerjeve postavitve, ki operira z znanim, zato da proizvaja novo.
Druga njena simpatična značilnost je »poljubno«, a vendar dovolj obvezujoče nizanje verbalnih in vidnih asociacij, kakršne so npr. anekdote, povezane z grškim filozofom Diogenom (pripoveduje jih Niko Goršič), odlomki iz razprave o patološkem narcizmu (predstavlja jih Uroš Maček), pa duhovita hitchcockovska pojava kriminalističnega inšpektorja (igra ga Ivo Godnič), skupaj z njegovimi tremi artaudovskimi (avto?)portreti, hopperjevska scenografija (delo režiserja), morda nekoliko preveč oblikovalsko rešena kostumografija (Alan Hranitelj) ter slednjič videoprojekcije različnih motivov, vključno z »borznim« displejem - vse to daje Bergerjevi uprizoritvi vtis prijaznega eseja ali ilustrativne razprave,
ki gledalca drži v napetosti ves čas njenega trajanja. V »čisti« teater - kakor koli je ta sintagma za pričujoči kontekst neproduktivna - zaidejo Fiziki le redko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani