nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Le hip zatem gledalec spozna, da je njegova intervencija nujna, saj požene igro naprej, brez njegove replike bi se ta nemara ustavila, ustavila bi se silna Medejina jeza, ki z vsebino in interpretacijo ter napolnjujoča prostor do zadnjega kotička vzame gledalcu besedo in mu jo vrne šele po tem, ko odide iz dvorane. Janežič je v »breztelesnem«, zgolj zvočnem nastopu neke vrste bog, ki nemočne gledalce (lahko bi sicer odšli iz dvorane, vendar jih primarna radovednost v njej zadržuje) »prepričuje« o svojem odnosu do gledališča.
Vendar je njegov nastop premišljen, Janežič ga namreč izvede kot igralec, z mislijo na jezik sporočila, ublaži pa ga z nekakšno privatnostjo, kot-da-bifejsko - v resnici pa manifestativno - izjavo o današnjem teatru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani