nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Kocijančičeva v komentarju pregledno prikaže nemško hermenevtično prevodoslovno tradicijo in kot kuriozum navaja nekoliko morbidno Ladmiralovo metaforo o izhodiščno usmerjenem prevajalcu kot posiljevalcu, metaforo, ki se pri karakterizaciji ciljno usmerjenega prevajalca sprevrže v neokusno, češ: tako kot se nekatera razmerja začnejo s posilstvom, končajo pa z obojestranskim užitkom, je tudi pri prevodu, prilagojenem ciljni publiki.
Drugačne poglede od hermenevtičnih - ti opozarjajo na prevajalčevo interpretativnost - ima »oče« strukturalizma Jakobson; v sistematičnem prispevku navede niz prevajalskih problemov in sklene nekako tako, da je denimo poezija zaradi nerazločljive spojenosti oblike in pomena načeloma neprevedljiva, sicer pa je natančen prevod mogoč, saj spoznavne vsebine so prevedljive. Povsem drugačen je seveda pogled Derridaja, ki v svoji znani dekonstrukcionistični maniri vse utečene poglede na prevod postavlja na glavo: zanika
primarnost izvirnika in zgolj sekundarnost, izvedenost prevoda, saj ugotavlja, da je tudi izvirnik odvisen od prevoda, ker svoj status izvirnosti in neponovljivosti dobi šele s prevodom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani