nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Dogajanja v svetu, za katerega pravimo, da se globalizira, in v cerkvi, ki je tako globalna, kot je katoliška, seveda ni mogoče docela in prepričljivo razlagati iz lokalnih razmer in pogojev. Pa vendar se mi zdi, da se ni mogoče izogniti vprašanju, ali ni bil Janez Pavel II. papež » periferije«, obrobja. Bolje je bil sprejet - in na mnogih potovanjih je bilo videti, da se tudi bolje počuti - v deželah na obrobju modernega sveta kot pa v njegovem središču, bolje v deželah Afrike, Azije in Latinske Amerike, Vzhodne ali mediteranske Evrope kot v središčnih deželah modernega Zahoda; bil je »ljudski papež«, bolje so ga sprejemale množice »navadnih« ljudi, navadnih vernikov in neverujočih kot pa politične, intelektualne in verske elite središčnih dežel; s svojimi odločitvami in kadrovskimi posegi je bil v prvem obdobju papeževanja v sporih z najvplivnejšimi episkopati najvplivnejših držav (nemškim, ameriškim, francoskim, nizozemskim) in središčnimi
redovi (jezuiti, dominikanci, tudi frančiškani) in užival podporo obrobnejših, da ne rečemo drugorazrednih; bolje so ga množično sprejemali mladi in starejši kot pa (bolj odsotne) srednje generacije; v intelektualnih okoljih kot da je prej našel posluh pri naravoslovcih in neteologih kot pri katoliški (in protestantski) teološki eliti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani