nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Živkovičevo videnje zapuščenih prostorov, odetih v sence molka, spreminja pomenski status banalnih, odsluženih reči in degradiranih ambientov: stroj ni več uporaben podaljšek človekove roke, ampak skrivnosten, fascinanten objekt, ki spominja na nenavadno arheološko izkopanino, katere namembnost bo treba šele razvozlati, druge na fotografiji razvidne podrobnosti pa so potencialna pomagala za rekonstrukcijo dogajanja, ki je za vekomaj o(b)stalo v preteklosti. Evokacija kategorije časa kot določujoče lastnosti fotografije - ne pozabimo namreč, da je na posnetku vedno samo to, kar je v določenem trenutku bilo pred objektivom fotoaparata - pa v Živkovičev opus vnaša zavedanje, lastno le človeku, bitju, ki ga na posnetkih ni, posredno pa je vse, kar vidimo in prepoznavamo, posledica njegovega ravnanja, njegovih odločitev in odnosa do fizične resničnosti. Nemost podob »prostorov tišine« je tudi tokrat sugestivnejša od nezadostnosti besednih opisov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani