nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Priznati moram, da me režiserjeva prejšnja filma (Kikujiro, 1999; Brother, 2000) kot kitanovca nista posebej navdušila; prvi zato, ker je bil v svojem humorju hudo »japonski«, medtem ko se je drugi pretirano spogledoval z modelom ameriške žanrske eksploatacije in je vseboval vse atribute, katerim se je Kitano dotlej spretno izogibal. Lutke (Dolls), njegov predzadnji film, je vizualno senzacionalen, formalno umirjen, skorajda klasičen, medtem ko je Kitano emocionalno ganljiv kot še nikoli doslej; deloma tudi zato, ker se naslanja na tradicijo srednjeveškega pisca Čikamacuja, avtorja tragičnih ljubezenskih zgodb, ki velja za japonskega Shakespearja.
Osnova filma so tri zgodbe o tragični, a neuničljivi ljubezni, ki so jih med drugim inspirirale lutkovne igre slovitega japonskega gledališča Bunraku. Kitano jim iz spoštovanja nameni uvodno sekvenco, nato se začnejo vse tri zgodbe prepletati, ne da bi druga na drugo zares vplivale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani