nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Arzenik in stare čipke (1941), tako rekoč klasika gledališkega smeha na Slovenskem, je značilna »pridobitev« suše odrskih besedil po drugi svetovni vojni (prevod Herberta Grüna je še zanesljiv, a ne brez lektorskih intervencij Jožeta Faganela). V tej ekscentrični zgodbi z mrakobnimi lisami uravnava akterje dramaturgija praznine: čas mineva v pitju čaja, namišljenih identitetah, sanjarijah o bogatenju s plastično kirurgijo, v »poročnih« fantazmah, pozornosti na potikanja čudakov po soseski, v vsesplošnem direndaju z nenadejanimi trupli (bežne asociacije na absurdno lahkotnost wildovske perspektive niso naključne). Konverzacijski rodeo poteka na ravni zapolnjevanja praznega časa, ustvarja pa tudi idealne razmere za smeh brez hude notranje problematike: ko bi utegnili pomisliti na kak manj »dobrodelen« motiv sestrskega morilskega dua, ki z bezgovim zvarkom pošilja osamele moške duše na oni svet, ali ko je slutiti »pravo« psihološko ozadje Aleša
Kolarja kot identitetno zgubljenega nečaka, se te možnosti že razpočijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani