nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Razvidna zasnovanost sezone na komentiranju zrcaljene družbene stvarnosti (in sebe sredi nje) je dala dovolj možnosti za korektno (še vedno pa predvsem lokalno odmevno) odrsko kondicijo. Predaja režije Cankarjeve komedije Za narodov blagor Želimirju Mesariću rodi po senzibiliteti zaprašeno spoštljiv teater, ki bi si zaslužil etiketo »i tempi passati«; Troilus in Kresida, naslednja Jovanovićeva predstava o osvobajanju od teksta (to je navsezadnje življenjski projekt »Jovanovića v gledališču«), je nekakšna režiserjeva vaja v slogu (tu resda bolj posmehljiva kot angažirana), ki ji osrednji presežek daje nadstandardna konceptualna scenografija Jasne Vastl; Vinko Möderndorfer pa preseže svoj gledališki standard, ko mu pride pod roko še zmeraj zimzeleni, sicer pa »levo« intonirani Mirakel o sveti Neži Ervina Fritza.
Na tej točki je potencialna možnost za artikuliranje izraza, ki bi v časovni perspektivi presegel nevznemirljivo »varnost«
ustvarjanja teatra v Celju, odprta na novo - ne glede na odziv celjskega establišmenta, ki je sredinskosti gledališke bere (in »sredinskosti« svetovnega nazora v tem) vajen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani