nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Vsaj zame najodličnejši esej v Čandrovi knjigi je kunderovsko-calvinovska Ljubosumnost. Čander tu z nedvomnim literarnim talentom prikupno spremlja odvijanje ljubezensko-ljubosumne korespondence med Joyceom in Noro in pokaže, kako je prav Joyceova ljubosumnost ljubezen med njima, ki je bila - vsaj verbalno - sprva v znamenju duhovnosti, sprevrgla v nasprotje tega: »ljubosumni izpad je odprl ventil, na svetlo je planil demon telesa, krčevitega, upognjenega, trzajočega v nasladni ekstatičnosti«, in ljubosumnost je postala v njunem odnosu »tisti mehanizem ki bo na stežaj odprl vrata karnevalu, praznovanju telesa in njegovih plesov«. Čandrova posebna odlika je, da te ljubosumnosti (kot gotovo ne preveč čedne lastnosti, tudi pri Joyceu ne; navedeni primeri iz pisem to dovolj nazorno kažejo) ne obravnava stereotipno, ampak prenikavo - in za dober esej je to bistveno - ugotovi v konkretnem primeru tisto njeno razsežnost, ki običajnemu pogledu ostaja
skrita. Ob Joyceovi ljubosumnosti, ki je znamenitega modernista, če prav razumem Čandra, šele dejansko počlovečila in »uravnotežila«, namreč ugotavlja takole: »Ljubosumnost je lahko tudi vzvod razgibanega procesa, mehanizem, v katerem se zrcalita nad vsem dvomeča zavest in hkrati volja po preboju onkraj hromečih okvirov, gnanost za novimi, bolj rodovitnimi legami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani