nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Marketinški vseznalci od kritike namesto analitičnosti skoraj zahtevajo edukativnost in celo komercialno funkcijo, milenaristično razpoloženi govorijo o skorajšnjem izumiranju jezikov, nekateri omenjajo tudi malce čudaške slovenske bralne navade, češ nekateri ne berejo in ne kupijo skoraj nič, drugi kupujejo in berejo več kot večinski bralec v tujini. Mnogi avtorji hlepijo po nenehnem državnem ujčkanju, ki se začne s subvencijami (Sam obstoj le-teh govori o tem, da je največji knjižni urednik na Slovenskem ministrstvo za finance!), intrigantnim ostankom socializma v umetnosti, nadaljuje s statusom državnega umetnika po sovjetskem vzoru, konča pa z izjemno državno pokojnino ali dodatkom tudi za, priznajmo, precej povprečne avtorje, drugi kibicerji zabavljajo nad smešnostjo oblastnega odločanja, ki je zmožno na primer skoraj prav vsako leto uradno in začuda brez prevelikega krohota javnosti ugotoviti, da je knjig, ki so vsekakor nacionalno pomembne (in jim
torej pripada kupček davkoplačevalskega denarja) več kot dvesto, in zato v tukajšnjih kulturnih in medijskih kuloarjih nonšalantno ponujajo recepte za odrešitev letargijo spodbujajočega stanja. In ko se zdi, da so si vsi vpleteni že povedali vse, kar se povedati da, se izkaže, da se pravzaprav niti ne razumejo najbolje, drug od drugega zahtevajo povsem neprimerne usluge, gre, skratka, za slovensko komedijo zmešnjav, za fasado resnosti, odgovornosti in solidnosti pa se skrivajo pohlep, panika in kruhoborstvo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani