nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
V istem času, ko je Benjamin na novo postavljal koncept zahodne umetnosti, prilagojen bodočim tehnološkim pogojem (re)produciranja, je Tanizaki na drugem koncu sveta premišljeval o tem, kako, kljub neizbežnemu prodoru novega, ohraniti vsaj paralelno doživljanje lepote, kakršnega je poznala dvatisočletna budistična izkušnja.
V knjižici, ki jo imamo v rokah, je Tanizakijevemu eseju priložen predgovor sodobnega arhitekta Vinayaka Bharna (žal izvemo o njem zelo malo), ki je svoj spis zastavil kot »odo nepopisni spokojnosti 'senčnega sveta' tradicionalne Japonske, kjer bi sedel v nejasni svetlobi, užival v slabotnem siju papirnatih drsnih vrat, izgubljen v razmišljanju, tišini in umirjenosti.« Izjavo navajamo zato, ker je v njej zajeto sporočilno bistvo eseja, kakor ga lahko dojame zahodnjaška sposobnost vživljanja: se pravi nekoliko suhotno in distančno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani