nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
»Treba je proučiti napake in se zamisliti nad prihodnostjo,« je vztrajal Abu Mazen, ki je edini odkrito dvomil o Arafatovi strategiji upora; ne le zato, ker je po 11. septembru 2001 palestinsko bitko za svobodo ponovno stisnil v objem mednarodnega terorizma, ampak tudi zato, ker sta mu islamski gibanji Hamas in Džihad v odsotnosti politične vizije upora iz rok ukradli vajeti odločanja.
Abu Mazenovo nestrinjanje z Arafatom ima dolge korenine, ki segajo v obdobje ustanovitve osvobodilnega gibanja in politične stranke Fatah v šestdesetih letih v Egiptu. Arafat in Abu Mazen sta vedno delila eno strast: zvestobo do palestinskih beguncev iz leta 1948, ko je po vojni na ozemlju mandatne Palestine nastala židovska država, in pregnancev iz leta 1967, ko je izraelska vojska v junijski ofenzivi zasedla Zahodni breg, Gazo in vzhodni Jeruzalem. Abu Mazenova zvestoba je bolj pragmatična od Arafatove: pravica palestinskih beguncev do vrnitve je neodtujljiva, a
hkrati predmet pogajanj z Izraelci, s katerimi je treba doseči kompromis, če oboji pristanejo na rešitev dveh držav za dva naroda.
Abu Mazen je sam begunec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani