nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Takšni so Antić in njegov zli dvojnik (Sovražnik), povratnik iz zapora Al Capone (Vrnitev), naivni, osamljeni in prevarani Bamberg (Prebujanje podgan), moralno sprijeni Džimi Barka (Ko bom mrtev in bel), ideološko razklani Ivo Vrana (Zaseda), partijski aktivist Joužek (Rdeče klasje) in seveda nekdanji borec iz Obroča, Pavlovićeve tretjine omnibusa Mesto (1962), edinega »črnovalovskega« filma, ki je bil uradno sodno prepovedan.
Ob vsem smo lahko ponosni, da je Pavlović vsaj deloma tudi slovenski režiser, saj je zaradi konstantnih težav s producenti in cenzuro ter burnih ideoloških reakcij, ki so dokončno eskalirale z Zasedo, po kateri v Srbiji skoraj desetletje ni več snemal, v slovenski produkciji posnel kar pet filmov (Sovražnik, Rdeče klasje, Let mrtve ptice, Nasvidenje v naslednji vojni, Vonj telesa), z njimi pa postal neizbrisen del naše filmske zgodovine. Upravičeno se lahko vprašamo, ali Pavlović ni največji slovenski režiser, saj je
skupaj s še enim »tujcem«, Františkom Čapom, razsvetljeval slovenski filmski prostor in vanj prinašal nove - tudi žanrske - razsežnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani