nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Človek, usoda, resnica, nihilizem, subjekt, hrepenenje, eksistenca - to so besede s specifično težo, ki prebija meje poezije kot samozadostne igre jezika, obenem pa morajo biti tudi same filozofsko pre-mišljene in utemeljene, saj niso imune na »ideološko« uporabnost, recimo kar znotraj visokega patosa (avto)mitologije pesniške modernosti.
Središčno vprašanje interpretacij, nastalih v osemdesetih letih in posvečenih Prešernu, Jenku, Kosovelu, Kocbeku, Koviču, Strniši, Zajcu in Zagoričniku, je »ontološka podstat« obravnavanih poezij, pa tudi - to je Grafenauer denimo zapisal ob Kocbeku - »kako se pesnikova eksistencialna skušnja estetsko uteleša v njegovih pesmih« oziroma kako pesnik »estetsko tematizira opisana ontološka razmerja«. Na prvi pogled je očitno, da se razlagalni horizont v teh, zvečine samih inovativnih in še danes prebojnih branjih slovenske poezije, preveša v prid eksistence na račun strukture, ontologije na račun formalne
analize »pesniške proizvodnje«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani