nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
In tu ne merim samo na to, da je Grafenauer eden redkih slovenskih pisateljev oziroma pesnikov, ki je zmožen bolj ali manj kontinuirane teoretske (avto)refleksije. Enako pomembno je to, da je zgodba, ki jo pripovedujejo avtorjevi esejistični poskusi s poezijo, obenem tudi zgodba modernega pesništva, njegovih dilem in aporij, ustvarjalnih ekstaz in blokad, kot jim lahko, vsaj kar zadeva Grafenauerja, sledimo od začetkov pri Murnu pa do beline papirja, s katero je bralcu in sebi vzel besedo Zagoričnikov Opus nič, velika maša slovenskega (ultra)modernizma.
Prvi tekst v knjigi, Kritika in poetika, ena najdaljših Grafenauerjevih razprav v enem kosu, ne skriva svojih teoretskih ambicij, znotraj avtorjevega opusa je zastavljena najbolj »načelno« oziroma literarnovedno, uvaja tudi (tako na ravni stila kot argumentacije) značilen razlagalen postopek, ki mu lahko nato sledimo skoz večji del Grafenauerjevega esejističnega opusa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani