nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Če mu dodamo še vprašanje časa slike - od decizivnega trenutka bivanja, ki sproži njen nastanek na slikarskem platnu, do njene vzpostavitve pred očmi (ustvarjalnega) gledalca, in naprej - si razstavo lahko razlagamo kot likovno nascenco ob razmišljanju o so- oz. neodvisnosti časa in prostora oziroma kot likovno reakcijo na oblike, ki bivajo drugje. Ob tem se poraja vtis, da je slikarka želela pozornost preusmeriti od sebe k barvam - nosilkam praidej, praform, razkrivajočih dušo sveta, kot se je izrazil Johannes Itten - da (se) te z lastnimi sporočanjskimi možnostmi, snovnimi lastnostmi (npr. vpliv barv na psihofizično stanje) in v času pridobljenimi simboličnimi, skozi slikarkino fakturo lahko sporočajo same po sebi. Likovno enovito razstavo s supremacijo barve kot najmanj zavedno določujoče snovne likovne substance poleg »čutne kopeli« odlikuje tudi obiskovalcu ponujeni impulz k domišljijski ustvarjalnosti (oblikovni, zvočni, glasbeni ipd.) ob
razumskem preverjanju »pravilnosti« barvnih teorij »v živo«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani