nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Čeprav je zame in za mojo družino Indija kot drugi dom, me ob prihodu na ulice starega Delhija, v vrtincu teles vseh barv in ras, kolesarjev, rikš, krav in koz, vsakič znova presune nepojmljiva gmota brezizhodne revščine.
Ko pomislim na Delhi, se mi začnejo prikazovati podobe: izpita mati z dojenčkom na tleh pločnika, na katerem je prespala noč, brezizrazno gleda predse, prodaja plastične rože, hkrati doji in govori sama sebi; policaj z bambusovo palico priganja suhljatega starca z dobrodušnimi očmi v muslimanski kapici, ki se brez ugovorov sklonjeno izogne udarcu; temna ženska v vidno izpranem sariju in moški v zamaščenem dhotiju neutrudno, v tempu vodnega bivola, porivata lesen voz z belimi balami bombaža in se v vsej kaotičnosti ubrano izogneta vozičku z velikimi kosi ledu; birokratsko oblečen kolesar v snežno beli zlikani srajci z veliko rdečo piko na čelu nadira mladega plašnega fanta s culo, polno zelenjave, s katero bo toliko zaslužil, da bo
nahranil družino na podeželju vsaj za en dan; suhljata krava z žametnimi očmi in barvastimi rogovi, z znakom božanske navzočnosti skupaj s psi in berači preiskuje smetnjake; postarani šivaitski asket s tremi zarisanimi debelimi vodoravnimi črtami čez čelo hitro stopa, kakor bi lebdel med množico, ki se je skoraj ne dotakne; poslikan tovornjak neusmiljeno trobi rikšarju iz nasprotne strani, ne ozirajoč se na starčka v žafranastem oblačilu, ki očitno ne živi več v materialnem svetu in ga v zadnjem trenutku potegne izpod velikih gum visoki Sikh z roza turbanom in velikim nasmehom ...
Z manj kot dolarjem na dan
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani