nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Mislim, da je Mendesov ključni problem preobteženost oziroma neodločnost pri selekcioniranju, kar je bilo opaziti že v (malce precenjeni) Lepoti po ameriško; slednji je bil preračunljivo skonstruiran v ekstravagantnih značajskih potezah likov in prostora (geji & netolerantna okolica; militantni oče & »izgubljeni« sin; kriza srednjih let & mladost ...), medtem ko Pot v pogubo največ izgubi ravno z disharmonijo med težaško baročno podobo in poceni sentimentalnostjo, s katero se film ponesrečeno sklene. Za film, ki želi biti nekaj več, so mantre o dobrih in slabih ljudeh, apologijah za napačna dejanja in zamujeni očetovski ljubezni (»Ko me vprašajo, ali je bil Michael Sullivan dober ali slab človek, odgovorim: Bil je moj oče!«) veliko premalo. Zatorej naj pompoznemu filmu z ambicijami grške tragedije prilepim ustrezno oceno: je kot lep, a pretirano obtolčen antični kip, kot Miloška Venera, ki ji poleg obeh rok manjka tudi glava.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani