nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Dogajanje tako gledalca za trenutek zapelje (režiser za to uporabi še nekaj sredstev); razplet pa si nato ogledamo v kombinaciji posnetka in živega dogajanja: tako na filmu vidimo, da so družinske vezi popolnoma razrahljane, družine v nekdanjem smislu ni več, pred nami pa v živo ostane sesedeni Kalea, v bolečini, ki je sam zagotovo ne bo mogel premagati.
Uprizoritev, v večjem delu jo spremlja naklonjeno (delno pa tudi »neizkušeno«) romsko občinstvo, je zagotovo »idealna« postavitev Dragičinega besedila, kljub (ali pa ravno zato) specifičnemu (»naturnemu«) načinu igre, ki bi mu v kakem drugem kontekstu lahko rekli patetičen (nenehno napenjanje emocij, hitri preskoki iz enega stanja v drugo, rahla krčevitost nekaterih nastopajočih, še posebej naslovnega junaka ipd.). Mimo tega pa gre zagotovo za avtentičen - tako človeško kot gledališko - vpogled v svet, ki mu tako Potočnjakova kot Burhan vsak na svoj način v celoti pripadata.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani