nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Dnevniški zapisi s svojo sprotnostjo in podajanjem dilem, dvomov, iskanj lovijo bralčevo identifikacijo, v njih je zaradi burnosti in potopljenosti v živo dogajanje manj distance in več, tudi precej, literariziranja, poetiziranja; šele povzdignjena, zgoščena beseda je učinkovito orodje za zapise o koncentriranih, vzvišenih stanjih - ne nujno ekstatičnih, lahko tudi impulzivnih, obupanih.
Obe knjigi zajameta na samem začetku, v družini; v Kalipso celo kar na začetku časov, ko imena še niso bila podeljena in se je rodilo Večno Žensko, pa v poporodni pripetosti na popkovino, pri Žabotovi na idiličnem podeželju, kjer je družina in skupnost še trdna in nekaj, kar je vredno ohranjati, negovati, reproducirati; pri Milekovi v raztreščeni, amputirani družini. Verjetno ravno ta vkoreninjenost in brezdomnost napotujeta k dvema različnima rešitvama, k skupnosti in radikalnemu individualizmu, osvobojenosti, reduciranju in postopnem odvzemanju skupnosti;
junakinja pri Žabotovi ve, kje je njen cilj, vendar ob postajah na poti po labirintu premišlja kot o stranskih rokavih, pri Milekovi se cilji meteorsko zableščijo in postanejo v hipu, ko se jim približaš, nevredni poti in vloženega truda, ne nujno fizičnega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani