nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Določljiv zgodovinski čas in njemu pripadajoča družbena ikonografija tako ostajata predvsem na ravni scenografije (Pepi Sekulič), pa morda deloma v nekaterih motivnih drobcih - Albanec, ki edini ne vstane ob predvajanju jugoslovanske himne pred tekmo, spontano pa ga dvigne avizo Evrovizije -, drugače pa nista tematizirana. Morda tudi zato protagonist Keber, sprva sicer zanetnik upora, a ko se ta sprevrže v svoje nasprotje in požira lastne otroke, čedalje bolj samo njegov opazovalec, ni povsem prepričljivo glavno gibalo filma. Tako se zdita Kebrova osebna zgodba, njegova trajna neprilagodljivost in nezmožnost konstruktivnega razmerja s komerkoli in čemerkoli, v tem kontekstu pa tudi njegova absurdna zahteva po vrnitvi časa/prvotnega stanja (ponovitvi finalne tekme kot pogoju za končanje upora), kot da potisnjeni na raven (»zgolj«) zasebnega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani