nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Najnovejši Repnikov teater si je za prizorišče izbral sugestivno okolje nekdanje rudniške infrastrukture, »črno« in »belo« garderobo, kopalnico, hodnike ipd., ki niso brez povezave z režiserjevo biografijo. V spominu ostajajo predvsem podobe: črn čoln, obešen visoko pod strop, prižgan kuhalnik, na katerega padajo kapljice vode s taleče se ledene kocke, obešene tik nad njim, da ritmično cvrči, brbotajoča modra barva v pločevinki sredi prostora, projekcije nekakšnih »hieroglifov«, kombinirane z otroškimi ilustracijami, godba na pihala v stranskem prostoru z žalostinkami, samoten tuš, ki prši v prostor, lekcija o moškem in ženskem spolu, risanje avtorja, zaprtega v prozoren kvader, po njegovih zarošenih stenah, in naglo izginjanje znakov, natančno natikanje barvastih tulcev na svetlobni vir (in igranje s svetlobo) ter spreminjanje razpoloženja, odvijanje vretena kot vrtenje molilnega mlinčka, parodične simulacije »dramatičnih« monologov, britje nog v
igrivem, skorajda »virtualnem« prostoru, napolnjenem s sodobno tehnologijo, projekcijami, sintetičnimi zvoki ipd. - vse to (in še kaj) ustvarja ta »cross-over« estetski »objekt« oziroma pregleden, notranje dinamičen in bogato asociativen prostor Repnikove »razstave« gledališča.
Ne pa tudi raz-stave: Repnik (s soavtorji) namreč teži k (ponovni) enotnosti, kontemplativni zbranosti in vzpostavitvi estetskega reda sveta, ki mu ga po eni strani omogoča usmerjenost v (vseskozi imanentno) vzhodnjaško filozofijo, po drugi strani pa mu jo spodkopava (in na ta način nanjo neprestano opozarja) samo prizorišče s svojo zgodovino in specifično fenomenologijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani