nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Zapletena borgesovsko-marquezovska literarna faktura Hazarov je cepljena na Eca in Calvina ter na avtorjevo izvirno strast do književne zgodovine (sicer je specialist za barok in klasicizem). Tri vere, tri kulture - »rdeča« krščanska, »zelena« muslimanska in »rumena« hebrejska - se v nekakšnem paralelnem zaporedju, organiziranem kot (apokrifni) trojni leksikon z mnogimi vstavki, križajo na enotnem literarnem oziroma gledališkem prostoru; ali z drugimi besedami, troedinost (in hkratno raztrojenost) ožje balkanske in širše evropske civilizacije v obeh medijih ponazarja historično-poetična prispodoba Hazarov, plemena iz osmega in devetega stoletja našega štetja, ki je potem, ko se je asimiliralo v eno od treh religij, izginilo, ali točneje, se preselilo v sanje.
Izvirni prostor Pandurjeve uprizoritve so torej sanje; res pa je tudi, da je Pavićevo besedilo v času od svojega nastanka (leta 1984, v slovenskem prevodu je roman izšel samo leto
kasneje) »pridobilo« tudi mnoge nepričakovane asociacije, centralna metafora ogroženega naroda (podkrepljena z mračno podobo avtorja romana kot spremljevalca Petra Handkeja na njegovi kontroverzni poti skozi opustelo Srbijo) pa - na žalost - tudi neprijetne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani