nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Skozi Kieslowskega tako uvidi Žižek našo realnost samo kot eno izmed možnih, pri čemer drugi možni končni rezultati (torej druge, neizpolnjene možnosti, naša »alternativna« življenja) »niso enostavno odpisani, temveč še naprej preganjajo našo 'resnično' realnost kot prikazni tistega, kar bi se lahko zgodilo«, na ta način pa podeljujejo naši realnosti »status skrajne krhkosti in naključnosti«. Iz takega občutka izvira »krik čiste groze«, ki stoji na začetku filma Kieslowskega Slepo naključje (1981) in ki ga, bolj gremo proti koncu Žižkove knjige, bolj občutimo tudi njeni bralci.
Vse to pa nikdar ne poteka brez zvitega, dvoumnega žižkovskega humorja, opremljenega s kopico anekdot, bistroumnih povezav ali metonimij (kakor je npr. redukcija celotne zgodovine moderne filozofije na pojem spolnega razmerja, ali na kratko, fuka); nikdar brez zavesti o času, iz katerega in za katerega Žižek vztrajno piše, nikdar brez nanašanj na nenehno nova pa tudi
stalna mesta njegove teorije (od katerih gre prvo mesto zagotovo Hitchcocku) in tudi nikdar brez čiste in nedeljene, čeprav povsem nesentimentalne »pripadnosti« avtorju oziroma opusu, ki ga obravnava in ki jo nemara najbolje izraža interpretacija dolgega zaključnega kadra Modre.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani