nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Zanje je predvsem značilno, da se ne osredotočajo na značilnosti posamezne likovne zvrsti, temveč je v heterogenem likovnem jeziku, sestavljenem iz številnih fragmentov videa, fotografije, kiparskega objekta, slikarske podobe ali avtonomne, abstraktne slike, izpostavljena pripovedna plat, ki pa se ne ozira na določila izoliranega medija, ampak v prepletu in dopolnjevanju fragmentov ustvarja celovito prostorsko instalacijo.to ustvarjanje je najznačilnejša razstava Zmaga Lenárdiča in Božidarja Kemperleta Ni teme ni teme, ki je bila pripravljena za Umetnostno galerijo v Mariboru in je doživela še dve reprizi (na ljubljanskem gradu in v Galeriji Equrna). V treh »izdajah« te razstave, ki je verjetno tudi dogodek sezone, smo videli izjemno bogato vizualno imaginacijo, ki si je vsakič povsem podredila galerijski prostor in gledalca popeljala v pomensko in oblikovno nasičen in večplasten doživljajski svet instalacije.celi vrsti likovnih dogodkov, ki tako
kot ta razstava niso več stavili na izoliran, avtonomen likovni objekt, moramo izpostaviti še razstave Alena Ožbolta Sejalec 1.000.000 v Galeriji Kapelica (izvirna parafraza sublimnega in smiselno nadaljevanje dosedanjih izhodišč prostorske slike), manjšo pregledno razstavo Tadeja Pogačarja v Mednarodnem likovnem grafičnem centru (konsekventna angažiranost likovne prakse), kiparsko instalacijo Jožeta Baršija v Mali galeriji (likovno »vtelešenje« družbeno relevantnih idej), Polone Tratnik (vprašanja telesnosti v času raziskovanja skrajnih meja človeka na razstavi v Kapelici in tematizacija narave v Bežigrajski galeriji) in Vadima Fiškina (galerija ŠKUC). Tudi razstava Dnevnik Marjana Gumilarja v Galeriji Miklova hiša v Ribnici je izpričevala premik v svet dopolnjevanja različnih medijev (video, risba, slika), kar je slikarju omogočilo svež pristop k bivanjski interpretaciji poetičnega fragmenta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani