nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Na stripovsko slikovitem, zdaj obloženem, zdaj očiščenem prizorišču, ki je kljub premieri v hangarju izolske ladjedelnice v resnici prirejeno za uprizarjanje v dvorani SMG (scenograf je bil Sandi Mikluž, kostumografka Mateja Benedetti), zanje poskrbijo zlasti igralci. Iz njihove več kakor zanesljive, sočne in izrazite podobe morda izstopa samo bledi lik Jeanne Coulmier (Barbara Žefran), velike »sestre« s posnetka; sicer pa se vtiskujejo v spomin de Sadeov (Ivan Rupnik) naraščajoči užitek ob erotičnem polivanju z vodo, vročična Maratova (Niko Goršič) nevroza, stilizirana zvestoba Simonne Evrard (Olga Grad), Duperretova (Željko Hrs) gibčnost in odkritost, Rossignollin (Katarina Stegnar) »satanski« pogled, virtuozni Rouxov (Matej Recer) »obrat« in artikuliranost klicarke Letour (Neda R. Bric). Nad vsemi pa emblematična, lutkasta desekvilibriranost Charlotte Corday (Nataša Matjašec), lirično popevajoče, hkrati pa kruto in neustavljivo zamahujoče z nožem
nad revolucionarjem v kadi - nesposobnim, da bi formuliral poslanico francoskemu ljudstvu »za vse čase«, saj ničesar od obojega ni več: niti (francoskega) ljudstva, niti vseh časov, samo še angažiran, divji, prepričljiv teater.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani