nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V njem se zdaj na sinhroni, zdaj na diahroni osi mešajo različni uprizoritveni stilemi, od rituala do politične drame, od cirkuške groteske do epske distance, od naivno karikiranega senčnega gledališča do sofisticiranega dramskega disputa, od reinterpretacije »matere« vseh modernih revolucij do simulacije antiglobalističnih protestov.slogovno nasičenost pa v zanesljiv dramaturško-mizanscenski niz postavlja zlasti glasba oziroma njena igralsko-režijska (v koreografiji Branka Potočana) uporaba. Čompe (kot avtor izvirne glasbe gledališki list omenja tudi Hansa-Martina Majewskega) se namreč vključujejo v charentonsko okolje kot vrhovna instanca, tisti veliki drugi, ki so mu vsi do kraja želeče pokorni in ob njegovi spremljavi »izpovedujejo« tako svojo zgodbo kot tudi usodo, in to z nenehno glasbeno invencijo, s kabaretno razgibanim sodelovanjem celotne zasedbe, zlasti pa z nezgrešljivo vzneseno harmoniko Janeza Škofa, ki skupaj z duhovito verzificiranimi prevodi
Urške Zajec in ob primerno sugestivni igralsko-pevsko-koreografski izvedbi proizvede nekaj antologijskih nastopov. Pograjčeva uprizoritev je predvsem to: do kraja živo sekvenčno zaporedje glasbeno-dramskih točk, strukturno povsem zanesljivo pripetih na trikratni poskus Charlotte Corday, da bi ubila Jean-Paula Marata, opremljena z množico težko obnovljivih detajlov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani