nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
In svet se je raztreščil, solze so privrele iz jezera Njegove smrti, ostali smo celi, naše hiše so prelisičile granate, da so naredile ovinek, iz kadečih se razvalin nam od nekod znani obrazi včasih zakličejo, zdaj ste povsem sami, ne morem verjeti, tukaj so Avstrijci, Slovaki, Litvanci, na dosegu roke je ves svet, a včasih zmaga tesnoba, kaj če je vse mrtvo, izdolbeno od dolgočasnega mrmranja, kje je veselost mladosti, od nikoder ne pomoli glave v tem čudovitem mesecu, kje so piruete, pa tisti magični vzorci na zeleni preprogi, zakaj niso mladi obrazi polni navdušenja nad svetimi relikvijami rodu, nobene bleščeče prihodnosti na ustnah, nobenih šopkov na oltar domovine, mladi, mladi so naša prihodnost, na mladih svet stoji, zakaj se je sončni bog skril v zaodrje pozabe, zakaj ne mečeš ti ali tvoja blagoslovljena reinkarnacija svoje svetlobe na nas, zablodelce in grešnike, ki plavamo v brozgi, in ona, naša mladež, naše upanje, amortizacija obrabe, do grla tiči v mulju, lepa beseda in
moder nasvet je ne pahneta v ekstazo, kletev je edino, kar prigomazi iz njenih nemarnih ust. Kakšna kletev!, ste mar gluhi ali povsem bebasti? ta mularija je cepljena zoper skeleče besede, koliko dima je bilo nekoč, stali smo na barikadah, naš meč je bila neusmiljena kritika, ni dialektike brez kritike, svet naj se prekucne na glavo, marširali bomo svoj dolgi marš, in smo korakali, nekdo nas je oropal, ociganil za sanje, za podobo raja, lebdenja v otroški ljubezni in nasladnem užitku, opeharilo nas je, a ni še vse zgubljeno, revolucionarna budnost še tli, ta svet je res eno sranje, kdo bo z nami razglašal diagnozo? in za koga smo sploh urili našo kritično zavest? za koga, vas vprašam, kako naj inštruiramo naslednike, kako naj predamo skrinjo zaveze, ko mlade glave sploh ne lovijo naših signalov, obdane so z jeklenimi opnami, naša skupna prihodnost jim nič mar, navadne egoistične, da ne rečem, kaj so, valjanje pred televizorji, prežvekovanje medijskih
manipulacij, kakšna beda, kakšna naivnost, potrošniški raj je vaš sarkofag, nobenih barikad ni na obzorju, kje je mastna kletev, zagamanci! Kletve so stisnjene med zidovi ustnic, ni časa, Lola ima borih dvajset minut, da ga reši, njega, ki je strelovod ljubezni, najti mora tiste desettisoče, da bi odplačala njegovo usodo, drobec njegove nepazljivosti, muhasto intervencijo naključja, mesto utripa kot oddaljena zvezda, kako v brezzračnem prostoru obdržati ljubezen? in Lola teče svojo pot, hudournik, ki mora, mora naplaviti tisti denar, naj ga da oče, njen skrbnik in varuh, Lola trikrat pridrvi v očetovo pisarno z neverjetno prošnjo, daj denar, zdaj ga res rabim, in kar trikrat dobi od njega bore malo, velik nič, prvič jo ves penast nažene, drugič nima te priložnosti, saj ona prva izvleče pištolo, tretjič ji kapne rešitev in tretjič je vedno tretjič, Lolina ljubezen še vedno domuje na Zemlji, še vedno je odložen trenutek preizkušnje, kaj mi bo manjkalo, če me zapustiš, bo
praznina prežgala vse drugo migotanje življenja, kje so meje ljubezni v utripanju mesta, zagrizen tek do onemoglosti je odgovor na velike dvome, fajt na terenu empirije, najin poljub se zdi resničnost, Lola teče trikrat, tretjič reši sebe in ljubega, njeni senzorji v tretje niso mogli odpovedati, z drobižem v žepu stopi v hišo groze, v kraljestvo številk, njena je tista prava, naj ruleta usode izpljune odkupnino, hazard je zdaj nujnost, bližina je privilegij, Lola, Jan, Tina, Karin, vsi tečejo, časa ni obilo, ljubezen je na koncu predora, njihovi čuti se ostrijo, ne bodo se pustili oropati, iznašli bodo svoja orožja, krog svobode bo njihov, ni strahu, močvirje bo slišalo svoje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani