nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Petindvajseti maj je dan mladosti, seveda, še pomnite, tovariši?, mesec maj, mesec ljubezni, kri zapluje po žilah, vse skvarjeno se prečisti v žaru majskega sonca, vse je spet deviško, vrata neba se spet odškrnejo, mladost je spet tukaj, dišeča po sveži zemlji in etru, slavimo jo, zapojmo ji glorijo, izkažimo ji največjo čast, naj bo darilo Njemu, odrešitelju vseh nas, božanstvu, ki dreveni v svojih sobanah, naj prejme kupo topline, naj se mu ljudstvo zahvali za vse, kar mu je dal, za vse vikende in fičkote, za lagodna poležavanja na plaži, pastir, pes vodnik naj se naužije mladih teles in njihovih akrobacij, to je le podpis pod črto, mesece so telesa pletla verigo, sok življenja se je pretočil v njegovo ožilje, ljubimo te, ljubimo te, potem smo risali risbice, On je ležal v tisti grozni beli stavbi, babica je izvlekla čokolado, On se kopa v papirju, potem vseeno sirene, solze lijejo, ni ga več, kaj bo, kdo bo skrbel za piščančke, piščančki begajo, svet se bo raztreščil.
In svet se je raztreščil, solze so privrele iz jezera Njegove smrti, ostali smo celi, naše hiše so prelisičile granate, da so naredile ovinek, iz kadečih se razvalin nam od nekod znani obrazi včasih zakličejo, zdaj ste povsem sami, ne morem verjeti, tukaj so Avstrijci, Slovaki, Litvanci, na dosegu roke je ves svet, a včasih zmaga tesnoba, kaj če je vse mrtvo, izdolbeno od dolgočasnega mrmranja, kje je veselost mladosti, od nikoder ne pomoli glave v tem čudovitem mesecu, kje so piruete, pa tisti magični vzorci na zeleni preprogi, zakaj niso mladi obrazi polni navdušenja nad svetimi relikvijami rodu, nobene bleščeče prihodnosti na ustnah, nobenih šopkov na oltar domovine, mladi, mladi so naša prihodnost, na mladih svet stoji, zakaj se je sončni bog skril v zaodrje pozabe, zakaj ne mečeš ti ali tvoja blagoslovljena reinkarnacija svoje svetlobe na nas, zablodelce in grešnike, ki plavamo v brozgi, in ona, naša mladež, naše upanje, amortizacija obrabe, do grla
tiči v mulju, lepa beseda in moder nasvet je ne pahneta v ekstazo, kletev je edino, kar prigomazi iz njenih nemarnih ust. Kakšna kletev!, ste mar gluhi ali povsem bebasti? ta mularija je cepljena zoper skeleče besede, koliko dima je bilo nekoč, stali smo na barikadah, naš meč je bila neusmiljena kritika, ni dialektike brez kritike, svet naj se prekucne na glavo, marširali bomo svoj dolgi marš, in smo korakali, nekdo nas je oropal, ociganil za sanje, za podobo raja, lebdenja v otroški ljubezni in nasladnem užitku, opeharilo nas je, a ni še vse zgubljeno, revolucionarna budnost še tli, ta svet je res eno sranje, kdo bo z nami razglašal diagnozo? in za koga smo sploh urili našo kritično zavest? za koga, vas vprašam, kako naj inštruiramo naslednike, kako naj predamo skrinjo zaveze, ko mlade glave sploh ne lovijo naših signalov, obdane so z jeklenimi opnami, naša skupna prihodnost jim nič mar, navadne egoistične, da ne rečem, kaj so, valjanje pred televizorji, prežvekovanje
medijskih manipulacij, kakšna beda, kakšna naivnost, potrošniški raj je vaš sarkofag, nobenih barikad ni na obzorju, kje je mastna kletev, zagamanci!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani