nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Vendar pa tisto, kar lahko po desetih letih samostojnosti obeh držav najbolj zamerimo slovenski in hrvaški diplomaciji, ni zgolj pomanjkanje vizije in državniške zrelosti, kar pogosto megli poglede pri iskanju skupnih interesov, s katerimi bi se dalo zasenčiti nekatere, mogoče res sporne, v marsičem pa lokalne in politikantsko nasprotujoče si cilje. Še veliko huje in veliko bolj nevarno je to, da so za hrvaškimi politiki zdaj tudi nekateri slovenski začeli svojo neučinkovitost in nesposobnost v javnosti in medijih vse pogosteje ovijati v notranjepolitično zelo priročne teze, po katerih se z onimi na oni strani meje tako ali tako ne da dogovoriti, ker ničesar nočejo razumeti, ker ne spoštujejo dogovorov, ker je leto spet predvolilno, ker na oblasti niso pravi, ker nočejo podpisati že dogovorjenega, ker oni itak nikoli niso bili pripravljeni popustiti našim, vsakič tehtnim, logičnim in tudi mednarodno edino pravim argumentom.
Predvsem zaradi ustvarjanja takšnega »umetniškega vtisa« postajajo pogajalci v Ljubljani in Zagrebu tudi v očeh mednarodne javnosti vse bolj podobni zadrtim sosedom, ki so zaradi malce postrani vkopanega mejnika drug drugemu pripravljeni ponoči spuščati zrak iz avtomobilskih gum, daviti kokoši, če slučajno zaidejo na tuje dvorišče, in se celo pred tujci tožariti zaradi sence, ki jo njihova jablana meče na našo solato.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani