nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Arhitekti evropskega združevanja v svoji fantaziji absurda prehitevajo tudi svoje najbolj zagrete kritike, ki se jih politični oportunisti sicer navadno odkrižajo z domnevno žaljivko »evroskeptiki«.
Če smo se doslej morali zadovoljevati z minimalno še človeško, čeprav kolektivistično in provincijsko opredelitvijo, da Evropska unija ne bo »Evropa domovin«, kakor je sanjal de Gaulle, da ne bo »Evropa narodov«, kakor bi denimo ustrezalo Slovencem, da celo ne bo »Evropa držav«, kakor bi ne škodovalo Avstrijcem, predvsem pa, da to ne bo država suverenih posameznikov, temveč da bo »Evropa regij«, česar nihče ne more razumeti, saj ima ta beseda približno toliko in tako ohlapnih pomenov, kot denimo angleški univerzalni glagol to take, pa so nas - ne s Karlovim zlatom in tudi ne z Nazarenčevim trnjem, pač pa z uhlji živali, na kateri je Nazarenčan jezdil v Jeruzalem, preden je ljudstvo spremenilo svoje razpoloženje do njega in zahtevalo njegovo
križanje -, kronane glave evropske integracijske politike postavile pred novo dejstvo, ki podira vse naše predstave o še ne izkoriščenih kapacitetah politične nespameti.
V četrtek, 9. maja, so, kakor v posmeh dvema praznikoma: verskemu in cerkvenemu, ko se spominjamo Jezusovega vnebohoda, pa tudi zgodovinskemu, ko je Hitlerjeva, tistega dne pravzaprav že ne več Hitlerjeva, za nekaj ur Keitlova Nemčija podpisala kapitulacijo in se je vsaj na vojaškem poligonu in deloma civilnem končalo eno najstrašnejših poglavij človeške zgodovine, v Aachnu, kjer je pred tisoč leti prestoloval prvi poantični cesar Rimskega cesarstva nemške narodnosti Karel Veliki, podelili znamenito, a še nikoli tako osmešeno in degradirano, »Karlovo nagrado« za tistega, ki naj bi imel trenutno največ zaslug za evropsko integracijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani