nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Uprizoritev v režiji Sebastijana Horvata se nemara najde šele nekje v zadnji tretjini oziroma tam, kjer pisateljičino izpoved ujame v prepoznaven »horvatovski« gledališki postopek, v neke vrste spektakelsko dekonstrukcijo, ki ji doda še intenzivno zvočno ozadje; ko pravzaprav izhaja iz samega besedila, od katerega pa se že tudi oddalji. V teh trenutkih ne gledamo več »samo« pretresljivega in nenavadno lucidnega predsmrtnega obračuna bitja, ki neznosno hrepeni po sebi, po drugem in po ljubezni, temveč »več«: v »objektivni« gledališki prizor transformirano dramsko (torej literarno, ne ultimativno »dnevniško«) pisavo. In takrat pred seboj tudi ne gledamo več leve ali desne, svetle ali temne, izpovedujoče se ali rezonerske »ideološke« polovice avtoričine osebnosti, temveč dve dejavni in avtonomni protagonistki, vsako v svojem dramskem »agonu«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani