nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pustimo ob strani prepoznavno, sicer do kraja premišljeno in izpeljano ikonografijo Draganovih uprizoritev, njihovo simbolno govorico in skrivnostno kodifikacijo, docela dojemljivo samo posvečenim oz. celo samo njemu samemu, in pustimo ob strani »inženirski« dramski del uprizoritve, ki je skorajda praviloma najšibkejši in po občutku utesnjujoči del njegovih izvirnih atrakcij. Prikličimo si v spomin samo nevrotično gestikulacijo norega profesorja - neverjetnega Janeza Škofa, ki nikakor ni karikatura delovanja vrhovnega atraktorja, temveč princip gibanja skozi sodobni globalni (informacijski) kaos, pa poplesavanje usklajenih plesalk v nekakšnem stiliziranem charlestonu, pa spektakularen nastop godbe na pihala z uglajenim dirigentom ali »predvodnikom«, pa prestop predstave na »ulico«, v urbani pop, z nastopom raperskih freestylerjev ipd. - pa se nam pokaže slovesni okvir uprizoritve, ki iz garažnega podzemlja izklicuje in slavi veličino vesolja in si prizadeva
odpraviti tisto izvirno napako, zaradi katere mu to ne bo nikdar do kraja dosegljivo, kot odvečen. Kar ostane - tega pa nikakor ni malo - je obrednosti slovesa ravno nasprotno: ne gre za poslednja ritualna dejanja, po katerih ne ostane nič več, še manj za žrtvovanja vrhovnemu principu, temveč za - zapišimo povsem preprosto - sproščujoč vitalizem in »srečo«, izvirajočo iz temeljnih avtorjevih »srečanj«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani