nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Režiserjevo temeljito poznavanje in visoko spoštovanje Linhartove najbolj priljubljene komedije ter modro upoštevanje žlahtnega izročila commedie dell'arte in posebne govorice tradicionalnih lutkovnih junakov (Pulcinelle, Kasperla ali Pavlihe) je omogočilo zgledno temperamentno, živahno, duhovito, tekočo in redko zgoščeno ter ekonomično uprizoritev, ki ji ni težko napovedati množic radostnih občudovalcev vseh starosti.
Ob premišljeni likovni zasnovi Barbare Stupica, ki je vsako dejanje zaznamovala s pomenljivim osrednjim elementom (prvo s »poročno sliko« na zadnji steni kot temeljnim motivom vsega dogajanja, drugo z omaro za obleke kot virom zamenjav videza, tretje s cvetlicami kot izrazi in spremljevalci ljubezenskega dvorjenja, četrto z grmado uradniških fasciklov), ter ob živi glasbeni spremljavi avtorja, izvajalca in korepetitorja Igorja Leonardija (ki je ohranil znani finalni napev Janeza Krstnika Novaka in se duhovito poigraval z nekaterimi
historično obarvanimi melodijami) je režiser posebej tenkočutno in pomenljivo izkoristil posebne vidne in zvočne učinke ročnih lutk (za pripravo animacije je poskrbel Brane Vižintin). S tako rekoč hipnimi vstopi posameznih oseb v dogajanje in enako hitrimi izginevanji s prizorišča, (leseno)zvočnimi medsebojnimi fizičnimi stiki, padci ali zadevanji ... je pridobilo odrsko dogajanje hitrost, dinamiko, izpovednost in drastičnost burleske, za katere na videz preprosto mehaniko pa so presenetljivo prepoznavna ostala ali celo znova postala tudi trenutna psihološka stanja posameznih protagonistov oziroma njihova dramatično razrvana (ali iz tira izpahnjena) čustva.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani