nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so brez dvoma zadeli v polno, ko so povabili k sodelovanju režiserja Vita Tauferja in mu omogočili, da se je to pot že četrtič v svoji karieri lotil uprizoritve Linhartovega Matička - tokrat prvič s klasičnimi ročnimi lutkami. Režiserjevo temeljito poznavanje in visoko spoštovanje Linhartove najbolj priljubljene komedije ter modro upoštevanje žlahtnega izročila commedie dell'arte in posebne govorice tradicionalnih lutkovnih junakov (Pulcinelle, Kasperla ali Pavlihe) je omogočilo zgledno temperamentno, živahno, duhovito, tekočo in redko zgoščeno ter ekonomično uprizoritev, ki ji ni težko napovedati množic radostnih občudovalcev vseh starosti.
Ob premišljeni likovni zasnovi Barbare Stupica, ki je vsako dejanje zaznamovala s pomenljivim osrednjim elementom (prvo s »poročno sliko« na zadnji steni kot temeljnim motivom vsega dogajanja, drugo z omaro za obleke kot virom zamenjav videza, tretje s
cvetlicami kot izrazi in spremljevalci ljubezenskega dvorjenja, četrto z grmado uradniških fasciklov), ter ob živi glasbeni spremljavi avtorja, izvajalca in korepetitorja Igorja Leonardija (ki je ohranil znani finalni napev Janeza Krstnika Novaka in se duhovito poigraval z nekaterimi historično obarvanimi melodijami) je režiser posebej tenkočutno in pomenljivo izkoristil posebne vidne in zvočne učinke ročnih lutk (za pripravo animacije je poskrbel Brane Vižintin).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani