nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Tudi tokrat, v Zločinu na Kozjem otoku, je režija v uprizoritvi dominantna in izrazita in ji je vse podrejeno. Uprizoritev se oddaljuje in ograjuje od živega in nebrzdanega erotičnega dogajanja - ki ga med tremi ženskami, osamljenimi, izvrženimi v pregreto mediteransko klimo in konzervativno okolje, prebudi bivši vojak, možev, očetov in bratov kamerad v afriškem ujetništvu - predvsem tako, da izloči in poudari vlogo vrtnarja, ki je tudi v igri rezoner celotnega dogajanja. Že na začetku ga vidimo pri meditaciji, mantrično mrmrajočega besedilo - v katerem potem edinkrat, ko spregovori, prepoznamo replike dramskih oseb, kar ga vzpostavi kot pripovedno instanco - in potem ta vzhodnjaška meniško kontemplativna figura kleči z odprtim kovčkom marionet pred seboj, in vse tisto, kar se ima in se zgodi potem, gnano od nepotešenih erotičnih fantazij, je lutkovno gledališče; osebe, prepletene in zapletene v destruktivne strasti, so tako samo lutke, brez volje, da
bi se lahko uprle sentimentom in erotičnemu ščemenju, ki najeda njihov preglobok mir.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani