nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
»Upor sužnjev« je v Košakovem drugem filmu izpeljan režijsko vešče in ob dobri pomoči ustrezno zasedenih igralcev, zlasti Jerneja Šugmana v osrednji vlogi, pa tudi Radka Poliča, Vlada Novaka, Uroša Potočnika in Ksenije Mišič v vlogi uboge Leonce. Zvenenje kljub različnim možnostim, ki mu jih ponuja tako scenarij kot čas dogajanja (leto 1970), ostaja nekako benigen, niti politični film niti zaporniški triler niti naturalistična drama z metaforičnimi zastavki (judovska Masada je v filmu prešibko izkoriščena historična paralela), morda sicer izvirna in prepletena, a vendarle zgolj ganljiva love-story. A še zdaleč ne brez poante in zagotovo z dobrimi možnostmi za vsakršno »eksploatacijo«.
Ob zaključku festivala je na oder stopila tudi ministrica za kulturo Andreja Rihter (popoldne se je delovno sestala z Walterjem Lerougeom iz Avdiovizualne Eureke), ki je o slovenskem filmu razmišljala (filmarji pa pričakujejo, da bo tako tudi delovala)
pozitivno in optimistično, manj spodbudne so bile zaključne besede direktorice festivala Žive Emeršič, ki so izzvenele v vprašanje o smiselnosti festivala v taki obliki, kot se je dogodil letos: finančno okrnjen, brez pravega konsenza konstitutivnih partnerjev, brez ustrezne organizacijske in tehnične infrastrukture itn.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani