nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Žirija, ki je sicer nagrade razdelila dovolj premišljeno in enakomerno med vse pomembne filme ter se tako rešila nevarnosti, ki se je »maščevala« lanski žiriji ob spregledu Kruha in mleka, pa je v Šelestenju zagotovo prezrla igralski prispevek Barbare Cerar; ta je kompleksno in nelahko vlogo dekleta po splavu, ujeto na eni strani v travmatično zvezo brez prave prihodnosti in na drugi strani v na novo nastajajoč in sproščujoč odnos s sočutnim vojakom (igra ga zasluženo nagrajeni Grega Zorc), oblikovala zrelo in prepričljivo.
Zvenenje v glavi režiserja Andreja Košaka, prikazano ob zaključku festivala, je povsem soliden filmski izdelek, ki tekoče in neredundantno prenaša prozo Draga Jančarja v dovolj dinamično in atraktivno filmsko sliko, hkrati pa v tem okviru tudi preveč ostaja in meja, ki mu jih narekuje literatura, nikdar do kraja ne preseže. »Upor sužnjev« je v Košakovem drugem filmu izpeljan režijsko vešče in ob dobri pomoči ustrezno
zasedenih igralcev, zlasti Jerneja Šugmana v osrednji vlogi, pa tudi Radka Poliča, Vlada Novaka, Uroša Potočnika in Ksenije Mišič v vlogi uboge Leonce. Zvenenje kljub različnim možnostim, ki mu jih ponuja tako scenarij kot čas dogajanja (leto 1970), ostaja nekako benigen, niti politični film niti zaporniški triler niti naturalistična drama z metaforičnimi zastavki (judovska Masada je v filmu prešibko izkoriščena historična paralela), morda sicer izvirna in prepletena, a vendarle zgolj ganljiva love-story.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani