nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Seveda zlasti v »dialoškem« oziroma metatekstovnem smislu, nekoliko pa tudi po duhu.
Vice uprizarjajo človeško trpljenje: težko je biti, težko je vstati po padcu, težko je ljubiti in težko celo umreti, pripovedujejo, in Dante je v tem na pol potopljenem svetu (nasedli ladji? zapuščeni tovarniški hali? beckettovskem poslednjem zatočišču?) zdaj zgolj moški, ki zaman hrepeni po svoji Beatrice, in hipe bližine najde samo v odnosu z Vergilom (Dietmar König), zdaj umetnik, ki mora za svojo umetnost skozi mučni alegorični pasijon, zdaj človek kot tak, izgubljen v igri elementov in resnično doma samo v trenutkih, ko zapre oči in sanja. Pandurjeva božanska komedija je v resnici novoveška človeška tragedija, ali z drugimi besedami, (melo)drama, in je na trenutke celo blizu operi (pri čemer ima največ zaslug glasba Gorana Bregovića, zmes folklornih, pravoslavnih, koralnih in pop elementov, pa tudi učinkovita postavitev zbora), v sporočilnosti precej
splošna in z močnimi koreninami v new ageu (najvišji etični imperativ je troedina zveza sanj, umetnosti in ljubezni), v nasprotju s Peklom, kjer se je - v skladu z naslovom - dotaknila tudi nedavne balkanske tragedije, pa zdaj spominja na bližnje kraje samo v nekaj replikah oziroma (besedilnih in muzikalnih) odlomkih pesmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani