nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Takšnole jutro me spravi nazaj v formo in ko se peljem proti letališču, si ogledujem tale otok, razdeljen na turški in grški del, z modrimi čeladami, prisotnimi že več kot dve desetletji, in vendar jih to na pol vojno stanje ne zavira v turizmu in razvoju, teh 700.000 prebivalcev je ustvarilo eno lepo donosno stanje, ki jih na majhnem teritoriju napaja z lepimi denarci. Misel kar sama uhaja k primerjavi z bledo materjo Slovenijo, ki tapka v mraku recesije, ki si je sama ne prizna, z bolehnim predsednikom vlade, ki mu takemu ne gre več zaupati, in breznačrtnim tavanjem od tega do onega principa opravičevanja krivde za nastalo stanje, medtem pa tile otočani iz najgrši Dalmaciji podobnega bednega pejsaža z nekaj plažicami in goro hotelov, pa seveda z bankami, ki znajo držati jezik za zobmi, in rahlo nelegalno noto v poslovnem pristopu tukajšnjih poslovnežev (kateri business pa deluje popolnoma v skladu z zakoni?) od tule, nekako v spodnjem desnem kotu
Mediterana, na samem robu razvitega sveta besno biznisirajo s celim svetom in zdi se, da celotna prihodnost »približevanja Evropi« (ta bedna slo-novinarska skovanka je nekomu, ki razume slovensko in občasno na srednjih valovih posluša »dogodke in odmeve«, kot nekakšna skoraj roteče in za kiklo mame Evrope izrečena prošnja, ki jo nesposobna zunanja politika maskira v neke vrste determinirano namero brez osnove, kot otročaj, ki vam hitro pojasni, da bo pilot, ko bo velik), čemi na kombinaciji če-gre-Ciper-ne-gre-Turčija, (samo predsednik slovenske vlade pa podpira vstop Turčije, hm), potlej bomo pa videli, kdo sploh gre...
Saher na dunajskem letališču ob osmih zvečer me gleda iz vitrine žalostno in utrujeno, jaz pa njega samo žalostno, saj je v precej slabem stanju, zato se odločim popiti eno pivce v tistem edinem caffe Amadeusu (kave že ne, kaj pa lahko ponudijo Avstrijci na tem področju človeku, ki živi v deželi, kjer je espresso z ustavo določena pravica vsakega
državljana) na A terminalu, let v Benetke je skoraj brez čakanja, letališče pa po stari avstrijski navadi zapira štacune skupaj z vsemi ostalimi v državi, torej je atmosfera tradicionalno žalostna, kot pač vsa avstrijska mesta po osmi uri zvečer.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani